Potepanje po Primorski

Tudi naša domovina je lahko prostrana, odprta in obsežna. Ko se na eni strani lesketa gladina Jadranskega morja, na drugi pa se očem nastavljajo mogočni vrhovi Julijskih Alp. Če želiš odkriti malo drugačno pokrajino in pohajkovati po malo znanem svetu, potem se moraš vsekakor odpraviti na ta konec. Sami smo se povzpeli na Lipnik in Kavčič. 

Tako je v dobri družbi, toplem vremenu, super večerji... izlet vsekakor uspel več kot odlično.

Pretegovanje krakov v Gradiški Turi

Ker vremenska napoved ni obetala nič 'pametnega', sva se odločila za plezanje večraztežajne smeri Steber 4b/c 100 m v Gradiški Turi. 

Po preplezani smeri sva pot nadaljevala preko težko prestopne guščave do stičišča zavarovane in peš poti na Gradiško Turo. 

Prijetna plezarija, toplo vreme = super uživancija

Gremo na 'sneh'

Kaj je lepšega kot Božič preživeti v odlični družbi s polno smeha in igre na snegu. Tako je za nami čudovito potepanje po Soriški planini.

Nomnomnom...

Ko se ti zalušta nekaj sladkega... Skutni kolač z višnjami... Nomnomnom...

Slabega vremena ni, je samo slaba izbira ciljev

Tako smo se na deževno nedeljo odpravili na potep po Ljubljani ter izvirih Ljubljanice. Za konec pa smo se sprehodili še po soteski Pekel.

Podaljšan vikend na vikendu

Ker je november eden tistih mesecev, ki bi jih lahko ukinili (mesec se začne z dnevom mrtvih, Ljubljano prekriva trdovratna megla, občutek mraza je ob vlagi nemogoč, dnevi se krajšajo...) sva se odločila, da preživiva podaljšan vikend v Istri. Vse je bilo kot v pravljici: jutranja kavica na terasi, kolesarjenje ob Limskem kanalu, plezanje v kratkih rokavih... skratka vse kar si človek želi v Ljubljani ob pogledu skozi okno. Nekaj trenutkov sva, kot ponavadi, ujela v naslednjih fotografijah.

Jutranje kolesarjenje v Vrsar na jutranjo kavico

Frikanje v plezališču Rovinj

Frikanje v plezališču Dvigrad

Za prijetnejši dan je obvezna malica pod steno

Šef kuhinje

Romantični večeri ob kaminu

Skok iz megle v bohinjske hribe

Od Doma dr. Janeza Mencingerja, mimo Orožnove koče, sva dosegla vrh Črna prst (1844 m). Na sami poti sta naju spremljala megla in mraz, saj sva dostopala s severne strani. Na vrhu pa naju je pričakal sonček in čudoviti razgledi. Zanimiva in malo drugačna pot, ki so jo vsekakor splača prehoditi tudi v spomladanskem času, ko je na poti ogromno cvetlic. Predvsem pa je bilo lepo to, da smo bili v hribih spet vsi trije skupaj - tako je najlepše!